Sestri iz skupnosti FMA na Rakovniku, s. Mira Peče in s. Ivanka Zakrajšek, sta z velikim žarom spregovorili o doživetjih, povezanih z Marijo, in praznikom Brezmadežne.

Katero od praznovanj Brezmadežne vama še posebej ostaja v spominu?

S. Ivanka: V moji rojstni župniji se je Brezmadežno res praznovalo. Salezijanci so vedno pripravljali tridnevnico s proslavo in recitacijami. Tudi pozneje, ko sem že vstopila k sestram, smo kot novinke na Bledu ali kot kandidatinje na Gornjem trgu vedno zaigrale igro ali naredile recital, pripravile slavje Brezmadežni in povabile dobrotnike, starše ter okoliške prebivalce.  Igro Cvetje v snegu smo igrale s takim žarom, da so vsi jokali.

S. Mira: Ko sem bila v vrhovni hiši, smo eno leto na Brezmadežno vzporedno razmišljali o Marijinem in don Boskovem »DA« Gospodu. In to me spremlja še danes. Čeprav Marija ne razume, v veri sprejme, kar ji oznani angel. Sluti, da bo to dovršitev njenega poslanstva na zemlji. Don Bosko se sreča z Jernejem Garellijem prav 8. 12. V njem prepozna nekoga, ki mu ga Bog pošilja. Prepozna, da se tu začenja njegovo poslanstvo na zemlji.  Don Bosko si je želel delati s fanti. Imel je sanje, ki so mu to nakazale, pa ni vedel, kdaj in kako se bo to zgodilo. Marija si je želela zakona. Imela pa je šele zaročenca, don Bosko tudi na začetku ni imel tako rekoč ničesar, a oba sta rekla: »DA«. Tu se začne nekaj velikega. Načrt odrešenja za vse človeštvo je prišel po Mariji, načrt odrešenja za mlade pa po don Bosku.

Za salezijansko družino je praznik Brezmadežne poseben dan. Kako ga doživite vi, s. Mira?

S. Mira: Meni je, kjerkoli sem, posebno dragocen trenutek, ko se ob 12. uri zberemo v tako imenovanem »salezijanskem krogu«, ko sklenemo krog salezijanske družine po vsem svetu in skupaj zmolimo Zdravo Marijo v spomin na začetke oratorija.

Ste Marijine hčere. Kaj vam pomeni Marija, s. Ivanka?

S. Ivanka: Marija je moja vzornica, tista, ki jo lahko primem za roko, da me vodi. Zaupam se ji, da lahko hodim. Je gotova pot, ki nam je dana za življenje. Ko jo povabim v svoje življenje, se mi dogajajo velike reči. Včasih ne vem, kako bi neko situacijo rešila, kako bi pomagala, kaj bi rekla. Takrat rečem: »Marija, bodi z mano, ti pomagaj, ti me navdihni.« In pride. Daš pravo besedo, tisto, ki jo moraš dati. Včasih sem ob pripravi akademij za Brezmadežno dala kakšno recitacijo tudi staršem. Pa mi ena gospa reče: »Tole, kar sem sedaj recitirala, je pa čisto res. V tem besedilu sem se zares našla. Če ne bi bilo Marije, ne bi vedela, kam se obrniti.«

Brezmadežno obhajamo v času, ko je v naravi veliko teme. Nekako zažari v tej temi, prinaša upanje.

S. Mira: Zame je praznik Brezmadežne praznik upanja na poseben način. Neko jutro je prav na ta praznik Bog k sebi poklical mojega očeta. Kljub bolečini sem tudi v lepoti narave videla znamenje, kako Bog očiščuje in pripravlja naše duše. Takrat je bilo namreč precej snega in v tisti belini sem prepoznala, kako nas Bog pripravlja na dokončno srečanje z Njim in Marija je tista, ki nam pomaga iti skozi nebeška vrata ter vstopiti v večno Svetlobo.

S. Ivanka: Vse velike reči se rodijo v tišini, molitvi in hrepenenju. Mislim, da je tega danes premalo: tišine pričakovanja, hrepenenja. Danes drvimo, vsem se mudi, mora biti perfektno, vse ‘spucano’, a po mojih izkušnjah to ni vedno bistveno. Spomnim se obiska pri neki družini. Niso imeli vsega pospravljenega, a bili so prijazni, veseli so bili obiska. Rekli so: »Tole bomo malo umaknili,« da je nastal prostor na mizi, nato so pa postregli. Tam sem se čutila kot doma. Pri neki drugi družini pa je bilo vse pospravljeno, a sprejeli so me zelo uradno.

Sestre so tekom svojega delovanja pripravile mnoge akademije v čast Brezmadežni. Nekaj izsekov le-teh delimo tudi z vami. Naj pomnožijo ljubezen in zaupanje do naše Mater Marije. Želimo vam blagoslovljen praznik!

Pogovarjala se je: Kristina Tičar

Foto: arhiv FMA