Sestra Ana (Anica) Žagar (26. 9. 1939 – 12. 7. 2026)

V zgodnjih jutranjih urah Gospodovega dne, ko se dan še ni prebudil, se je na tej zemlji dopolnilo življenjsko darovanje s. Anice Žagar. Od skoraj 54 let redovnega življenja jih je 22 (v treh različnih obdobjih) preživela v skupnosti v Radljah ob Dravi, kjer je bila prva ravnateljica novoustanovljene skupnosti, ki je zaživela leta 1988. Tako je svoje zemeljsko življenje sklenila prav v kraju, kjer je skupaj z drugimi sestrami sejala prvo seme salezijanske duhovnosti.

S. Anica se je rodila 26. septembra 1939 v vasi Drečji Vrh (župnija Trebelno pri Mokronogu) kot prva od štirih otrok očetu Francu in mami Ani. Leta 1945 so očeta odpeljali od doma in ga kasneje ubili, zato je morala mama družino vzgajati ob pomoči starih staršev po očetovi strani. Družinsko življenje je bilo zaznamovano s trdim delom, a tudi z globoko vero in zaupanjem v Božjo pomoč. Molitev je bila stalna spremljevalka: molili so za očeta, ki so ga odpeljali, in za grešnike. Prvo sv. obhajilo je s. Anica prejela avgusta 1946, tik pred vstopom v šolo; ob tem je zapisala: “Ko sem prejela Jezusa v svoje srce, sem bila srečna.”

Že od otroštva je Ana želela postati redovnica, k čemur sta jo navdihovali tudi dve očetovi sestri, usmiljenki. V domači župniji je pela v zboru in se naučila igrati orgle — dar, ki ga je pozneje z veseljem delila v številnih skupnostih. Da bi si priskrbela sredstva za vstop v samostan, je nekaj časa delala pri teti v Avstriji. Prek revije Ognjišče in tednika Družina je spoznala Hčere Marije Pomočnice in se po dveh mesecih molitve odločila vzpostaviti stik s sestrami, čeprav njena odločitev sprva ni bila sprejeta v družini.

Pot formacije je začela leta 1968 na Reki (Hrvaška), jo nadaljevala v Ljubljani in noviciat preživela na Bledu, kjer je 5. avgusta 1972, ob stoletnici obstoja Družbe, izpovedala prve zaobljube. V naslednjih letih je delovala v številnih skupnostih v Sloveniji in na Hrvaškem: v Ljubljani, Zagrebu, na Bledu, v Čabru in v Radljah ob Dravi. Zaključila je katehetsko-pastoralno in orglarsko šolo ter dolga leta z veseljem opravljala službo katehistinje in organistke. Bila je predstojnica v več skupnostih, skupno kar 26 let, na ravni inšpektorije pa 9 let svetovalka in namestnica inšpektorice. Kakršno koli poslanstvo ji je bilo zaupano, ga je opravljala z veseljem in zavzetostjo.

Leta 1995 se je s. Anici v ljubljanski skupnosti pridružila ostarela mama, za katero je skupaj s sestrami skrbela skoraj deset let, do njene smrti. V zadnjih letih se je z vnemo posvetila pisanju zgodovine inšpektorije in posameznih skupnosti; imela je dar pisanja, ki ga je rada uporabljala ob praznikih in v vsakdanjem življenju skupnosti. Kljub vse večjim zdravstvenim težavam je z vedrino in do zadnjega dne dejavno sodelovala v skupnostnem življenju. Z zdravim realizmom je znala ovrednotiti darove posameznih sester in obenem dobrohotno sprejemati njihove šibkosti; pri njej je marsikatera sestra našla modro besedo in srce, ki je znalo prisluhniti.

Že od otroških let je gojila posebno ljubezen do Marije, nagovarjala jo je zlasti podoba Marije z Jezusom. Ko je prvič prišla v skupnost na Reko, je v sestrski kapeli zagledala Marijo Pomočnico z Jezuščkom in zapisala: “Gledala sem Jezusa z razširjenimi rokami in v srcu začutila: to je tvoje mesto.” Njeno življenje je vodilo zaupanje v Božjo pomoč in Marijino varstvo, v težkih trenutkih pa je na poseben način čutila moč Svetega Duha. Njena ljubezen do evharistije se je razodela tudi zadnje jutro, ko je nestrpno pričakovala sv. mašo, obhajano v hišni kapeli. Po prejemu bolniškega maziljenja in svetega obhajila se je v njej naselil globok mir, ki se je odražal tudi na njenem obrazu. Gospod jo je našel pripravljeno in jo vzel k sebi.

Sama je zapisala: “V svojem poklicu sem bila srečna in sem se čutila izpolnjeno, saj sem čutila, da me Bog vodi. V vsaki skupnosti sem se čutila doma. Hvaležna sem domačim, sestram, predstojnicam in duhovnikom, ki so mi pomagali na duhovni poti. Vedno sem bila vesela in srečna, da sem bila Hčerka Marije Pomočnice. Bogu in Mariji hvala!”

Hvala, s. Anica, za vaš zgled Bogu in bližnjim podarjenega življenja — kot “graditeljica miru in sprave” po zgledu naše svete Marije Troncatti. Počivajte v miru in skupaj s sv. Cecilijo igrajte in prepevajte Bogu v nebesih.  

Besedilo: povzeto po govoru inšpektorice s. Mateje Kranjc na pogrebu s. Anice Žagar, 15. 7. 2026

Fotografija: Arhiv FMA