S približno 700 mladimi iz Slovenije sem se udeležila romanja v Rim ob jubilejnem letu. Dogodka sem se veselila, a me je nekoliko skrbelo zaradi napovedanih visokih temperatur. Čeprav so nam na romanjih vedno poudarjali, da to ni zgolj turistično potovanje, sem to v polnosti doživela šele zdaj. Romanje je bilo zame predvsem duhovna izkušnja, ogledovanje mesta pa povsem v drugem planu. Cerkve niso bile namenjene fotografiranju, temveč molitvi. Umetniške mojstrovine so me presunile in spodbudile k razmišljanju o nebeški lepoti. Duhovnik Peter Čemažar nas je na delavnici spomnil, naj nas umetnost nagovori in približa Bogu, ne glede na avtorja.

Bog je prek Rima, organizatorjev in prostovoljcev čudovito skrbel za nas. Vreme je bilo prizanesljivo, domačini potrpežljivi, prostovoljci na Tor Vergati pa so delili hrano, vodo in nasmehe, v katerih sem videla Božjo roko. Vodni topovi so nas osvežili, kar je bilo kot utekočinjena Božja ljubezen.

Med potjo na Tor Vergato – kjer smo obhajali molitveno bdenje v soboto in zaključno sveto mašo v nedeljo – sem doživela osebni čudež. Zaradi poklicne poškodbe me je bolel križ, a sem po molitvi prejšnji večer naslednji dan hodila brez večjih bolečin, kljub težkemu nahrbtniku. Ne trdim, da je šlo za čudež, a bolečina je bila znosna, pot pa lažja. Bogu hvala!

To romanje je bilo zame prelomno, saj je duhovnost prevladala. Zdaj me čaka izziv, da navdušenje in uvide prenesem v vsakdan in delim iskre z bližnjimi.

Besedilo: Urša Roš

Fotografije: Štefan Souidi