V salezijanski družini se z molitvijo in dobrimi deli pripravljamo na praznik Brezmadežne. To je duhovna dediščina, ki sta nam jo zapustila sveti Janez Bosko in sveta Marija Dominika Mazzarello, z željo, da bi v naše vsakdanje življenje povabili Marijo in se ob Njej učili pristnih odnosov z Bogom in bližnjimi.

V nadaljevanju podajamo predlog devetdnevnice: za vsak dan smo izbrali dogodek iz življenja svete Marije Troncatti, ki spodbuja razmišljanje in zaupanje v Marijino prisotnost v našem življenju, ter predlagamo vsakodnevno obljubo oziroma prizadevanje. Po prebranem odlomku lahko zmolimo molitev k Brezmadežni.

1. dan – 29. november: Zaupam Ti svoje življenje!

Huda nevihta je 25. junija 1915 prizadela mesto. Sestra Marija se je pravkar vrnila v skupnost, kjer je študirala zdravstveno nego. Skupaj s sestro Chiaro, ki je bila prav tako medicinska sestra, je pozno jedla kosilo. Jedilnica je bila v pritličju in je gledala na dvorišče. Nenadoma se je obzidje ob cesti podrlo pod silo vode potoka Teiro, ki je prestopil bregove. Voda iz neba, zemlje in bližnjega morja je z vso silo zalila jedilnico. Sestri sta se povzpeli na stol, nato na mizo, vendar sta z grozo opazili, da se gladina vode zastrašujoče dviguje. Sestra Marija je v tistem trenutku obljubila: »Marija Pomočnica, če me rešiš pred to poplavo in mojega brata Giacoma pred vojno, obljubim, da bom šla v misijone.« Miza se je premaknila, tok jo je odnesel na vrt in jo prevrnil. Obe sestri sta se znašli v vodi do vratu. A sestra Marija je začutila, da jo nekaj potiska proti oknu; oklenila se ga je, se dvignila po letvah, dosegla ograjo v prvem nadstropju in jo preskočila. Pomagala je tudi sestri Chiari, ki je sledila isti poti. Bili sta rešeni. (A. Magna Bosco, Selva mio spavento mia gloria, str. 11)

Mariji Brezmadežni izročamo ljudi, ki trpijo zaradi naravnih nesreč.

2. dan – 30. november: V tvojem imenu grem naprej!

Ko so misijonarji po več dneh potovanja skozi džunglo prispeli v Méndez, je misijon obkrožilo okoli osemdeset oboroženih Šuarov (Kivarov) s puščicami, kopji in noži. Oče Corbellini je pojasnil: v spopadu med dvema skupinama je bila ranjena hči vodje ene od skupin. Ker je vaški vrač ni zmogel pozdraviti, so jo pripeljali v misijon. Potrebovali so kirurga, ki bi izvlekel kroglo, ki je prebila dekletu desno roko in se ji zarila v prsi. Vodja je grozil: če hčerka ne bo ozdravljena, bodo pobili vse misijonarje in zaprli pot do Macasa. Vsi pogledi so se uprli v sestro Marijo. Monsinjor ji je ukazal: – Operirajte, sestra Marija. Mi bomo pa molili. – Nisem zdravnica, monsinjor – je odgovorila – in s čim naj operiram? – Imam malo jodove tinkture, je rekel oče Corbellini. – Mi pa gremo v cerkev prosit Marijo Pomočnico, je dodala mati Mioletti. Vsi so odšli molit. Operacija je bila očitno bolj odvisna od molitve kot od človeških sredstev. Sestra Marija je zavrela vodo, sterilizirala žepni nožek, oprala gnojno rano, jo prekrila z jodom, otipala oteklino in ob besedah »Marija, pomoč kristjanov!« odločno prerezala. Krogla je izskočila, kot bi jo nekaj potisnilo od spodaj, in padla na tla. Veseli Šuarji so jo takoj pobrali. Tretji dan po tem posegu je deklica lahko odšla domov, novica pa se je po bobnih razširila po vsej džungli. (A. Magna Bosco, Selva mio spavento mia gloria, str. 24–25)

Molimo k Mariji Brezmadežni za mlade, ki se nahajajo sredi vojne, nasilja in nevarnosti.

3. dan – 1. december Tvoja roka me podpira

Sestro Marijo Troncatti, ki se je pravkar vrnila iz Sucúe, so poklicali k hudo bolni Šuarki. Vzela je kovček in palico ter se v spremstvu mladega Šuara Juana Nankitiaija odpravila na pot. Hodila sta ure in ure. Ob odhodu je reka še bila prehodna. Po oskrbi bolnice sta se vračala, a je reka zaradi nenadnega deževja v gorah narasla do nevarne višine. Juan je komaj našel prehod. Naredila sta križ in stopila v vodo. Sestra Marija se je držala za mladeničevo roko; ta je s palico tipal dno in se počasi pomikal naprej. Nenadoma je sestra Marija zdrsnila na gladkem kamnu, izpustila palico in padla. Tok je bil silovito močan. Juan je zaklical: »Primite se za moj pas, objemite me!« Storila je tako in nenehno ponavljala Zdravamarije. Juan se je boril kot bik, z vodo do prsi, z obema rokama oklepal palice in naposled le prišel na drug breg. (A. Magna Bosco, Selva mio spavento mia gloria, str. 47)

Molimo k Brezmadežni za vse ljudi, ki nam, ko smo v težavah, ponujajo svojo pomoč.

4. dan – 2. december Tvoja navzočnost me brani

Pozno popoldne je prišel Šuar in rekel sestri Mariji: »Pridi takoj, moja žena je zelo bolna.« Sestra Marija je bila nenavadno neodločna: – Ampak sin, kmalu bo noč … – Prosim te, moja koča je blizu. Vzela je torbo in šla za njim. Po uri hoje je vprašala: – Kje je tvoja koča? – V bližini. In že je nastopila noč. Šla sta še naprej. Nenadoma so se zaslišali streli, kriki in pasji lajež. Moški je rekel: »Počakaj me tukaj,« in stekel naprej. Sestra Marija je počakala, vzela iz žepa rožni venec in začela moliti. Moški se ni vrnil. Ker ni poznala poti nazaj, je bila v stiski. Tedaj se je pred njo pojavil bel psiček, veselo zalajal, jo zagrabil za rob obleke in jo povlekel. Sledila mu je korak za korakom, dokler ni zagledala misijona. Ko je stopila v hišo, je zaskrbljenim sestram rekla: »Dajte jesti temu psu …« – in opazila, da psa ni več nikjer. (A. Magna Bosco, Selva mio spavento mia gloria, str. 60–61)

Molimo k Mariji Brezmadežni za vse, ki so izgubili pravo pot ali so zmedeni, da bi na svoji poti srečali prave »angele varuhe«.

5. dan – 3. december Marija, bdi nad nami!

Nekoč je sestra Marija z dekletom iz internata odšla v oddaljeno vas. Sredi gostega gozda je začutila na nogah nekaj hladnega: okoli noge se ji je ovila kača. Zadržala je dih in komaj izgovorila: »La culebra!« (Kača!). Dekle, prestrašeno, a izkušeno, je reklo: »Mati Marija, ne premikajte se!« Sestra se je ustavila in nenehno ponavljala Zdravamarije. Po dolgih in napetih trenutkih je naposled kača popustila in se odplazila. Dekle je vzkliknilo: – Oh, mati Marija, če se ne bi odplazila, kaj bi storili? – Zelo preprosto: umrla bi. Vidiš, kako Marija bdi nad nami? Pojdiva naprej. (A. Magna Bosco, Selva mio spavento mia gloria, str. 62)

Prosimo Marijo Brezmadežno, naj nam pomaga zaupati v trenutkih skušnjav in težav.

6. dan – 4. december Devica Brezmadežna, reši nas

Med potovanjem smo dekleta Šuarke v daljavi zaslišale glasove in zvoke, ki so postajali vse bolj zaskrbljujoči. Začele smo se bati. Zato sem začela kričati v jeziku Šuarov: »Pazite! Bodite previdni! To ni vojak, ampak sestra. Bog nam jo je poslal.« Ko so slišali te besede v svojem jeziku, so razumeli, pomirili se in nas spustili naprej. V zmedi pa sem slišala sestro Marijo, ki je nenehno ponavljala: »Brezmadežna Devica, Marija Pomočnica, reši nas!« In nas spodbujala: »Zaupajmo Presveti Devici! Ona nas bo rešila.«

Molimo k Mariji Brezmadežni za misijonarke in misijonarje, ki v svojih misijonskih okoljih doživljajo težke in nevarne trenutke.

7. dan – 5. december Poslušajmo Marijin glas

Nekoč je sestra Marija jasno in razločno slišala notranji glas: »Zberi in shrani ves denar, ki ga imate v hiši.« Takoj se je lotila zbiranja skromnega premoženja skupnosti, denarja iz lekarne in – kar je bilo najpomembnejše – prihrankov domačinov, ki so vedeli, da je misijon najvarnejša »banka« daleč od civilizacije. Vse je skrbno shranila v predal svoje pisalne mize. Kmalu zatem, v noči med soboto in nedeljo, je zagorela kuhinja. Misijonarke so v paniki reševale prestrašene deklice. Šele takrat se je sestra Marija spomnila denarja in zaklicala: »Za božjo voljo, rešimo ga, saj ni naš!« A hiša je že gorela in vse se je rušilo. Nenadoma je Šuar poklical sestro Marijo k ravnatelju, ki je omedlel. Ko je pritekla tja, je sredi travnika zagledala svojo popolnoma nepoškodovano pisalno mizo. Odprla je predal – denar je bil nedotaknjen. Kako je mogoče, da je miza ostala sredi travnika, ko je vse okrog gorelo? Tega si ni znala razložiti. Hitro je vzela denar in odšla. (Spomini misijonarjev med Šuari, Gioventù Missionaria 34 (1956) 15, 20–21)

Prosimo Marijo Brezmadežno, naj nam v trenutkih razločevanja pomaga prisluhniti glasu Svetega Duha.

8. dan – 6. december Marija hodi z nami

Sestra Marija je sanjala: klečala je v kapeli pred kipom Marije Pomočnice. Kip se je, kot da bi bil živ, premikal in obračal. – Zakaj ne miruješ? – ga je vprašala. – Ker nisem zadovoljna, da sem tukaj. – Hočeš iti z mano? Najsvetejša Devica je razprostrla roke, stopila z oltarja in se naslonila nanjo. Skupaj sta obiskovali skupnost. Pri nekem jarku se je Marija ustavila. Ravnateljica je skočila čez in rekla: »Najprej grem jaz, da ti bom podala roko.« Ko se je obrnila, Device ni bilo več. Sestra Marija o sanjah ni govorila, dokler ni bila zgrajena nova cerkev – prav na mestu, kjer se je v sanjah Marija ustavila in izginila. (Spomini misijonarjev med Šuari, Gioventù Missionaria 34 (1956) 15, 20–21)

Sklenemo, da bomo vsakič, ko v našem domu zagledamo Marijino podobo, pozdravili: »Zdrava Marija!«

9. dan – 7. december Da te bom mogla vedno gledati

Starši so v misijon pripeljali slepo deklico Šuarko, da bi jo ozdravili. Če že ni dobila nazaj svetlobe v očeh, pa je prejela dragoceno svetlobo duše: krst, prvo obhajilo in globoko ljubezen do Presvete Device. Včasih je pristopila k sestri Mariji in z moledujočim glasom prosila: – Madrecita, kupi mi dve novi očesi … Sestra ji je odgovarjala: »Marija ti bo v nebesih vrnila zdravi in sijoči očesi.« Deklica je zelo želela v nebesa. Nekega dne se je lepo ulegla v posteljo, misleč, da bo umrla. Po dolgem čakanju je vzkliknila: – Madrecita, še vedno sem živa! Kako se umre? Prosi Marijo, naj me kmalu vzame! Kmalu zatem je res umrla. Njeni zadnji besedi sta bili: »Oh, vidim jo, vidim jo! … Kako je lepa!« (Spomini misijonarjev med Šuari, Gioventù Missionaria 34 (1956) 15, 20–21)

Molimo k Mariji, naj razsvetli naša pota v trenutkih teme, negotovosti ali smrtne nevarnosti. Naj sprejme v nebesa vse naše pokojne sestre, sorodnike, prijatelje in dobrotnike.