V Konstitucijah iz leta 1885 je Don Bosko v členu o magistri novink zapisal: »Sveta Terezija je želela, da so redovnice vesele, iskrene in odprte. Sestre s takšnim značajem so najbolj primerne, da navdihujejo mlada dekleta in druge ljudi s spoštovanjem in ljubeznijo do pobožnosti in vere« (Pravila ali Konstitucije za hčere Marije Pomočnice, pridružene Salezijanski družbi, Torino 1885, Tit. IX,5).

Don Bosko je želel hčeram Marije Pomočnice podariti učiteljico duhovnega življenja, sveto Terezijo, to veliko špansko reformatorko in ustanoviteljico, ki je znala združevati kontemplacijo in delovanje v skladno celoto in vir ustvarjalne podjetnosti.

Prve hčere Marije Pomočnice so imele težave živeti na tak način. V pismu iz Borga San Martino je sestra Luigina Boccalatte zapisala, da je med 25. in 29. junijem 1882 Don Bosko prišel darovat sveto mašo v dneh praznika sv. Alojzija Gonzage: »Ne bom vam pripovedovala o izrednem delu in o tem, koliko ljudi se je zbralo, tudi iz sosednjih krajev.« Sestra pripoveduje: »Povedale smo mu [Don Bosku], da nam ni ostalo časa za predpisane molitve in da nas zvečer premaga spanec. On pa je rekel: ‘Molite tri Zdravamarije, kakor zmorete, in pojdite mirno spat, saj ste že utrujene od dneva; vendar med mašo in obhajilom prosite Jezusa, naj vam da zdravje, svetost, veselje in vztrajnost ter vas stori podobne sveti Tereziji’« (Cron. IV, 155–156).

Tudi blažena sestra Marija Troncatti (1883–1969), ki jo bo 19. oktobra 2025 v Rimu na Trgu sv. Petra papež proglasil za svetnico, je znala združevati kontemplacijo in delovanje, pri čemer je z enako gorečnostjo izražala zaupanje v Boga in Marijo Pomočnico ter apostolsko ustvarjalnost in drznost.

Priče trdijo: »Molitev je bila njena dnevna hrana: kljub omejenemu času, ki ga je imela na razpolago, je bila rada v kapeli, izkoristila je zgodnje jutranje ure, čas počitka bolnikov in popoldanske ure, in molila. Toda ko je bila poklicana, da pomaga bolnikom, je takoj zapustila kapelo, da je poskrbela za tiste, ki so potrebovali pomoč.«

Kot novinka je napisala besede, ki odražajo terezijansko duhovnost: »Gospod, želim biti tvoja za vedno. O Jezus, zapustila sem vse, kar mi je bilo najdražje, da bi ti služila in posvetila svojo dušo. Da, vse sem zapustila: zdaj mi ostajaš samo Ti, a Ti mi zadostuješ. Jezus, stori me boljšo in vztrajno v poklicu, v katerega si me poklical: naj ti vedno zvesto služim! Naj me vsi pozabijo, da bom samo tvoja; oddalji me od vseh, da bom tvoje orodje. Daj mi močno ljubezen, duha žrtve, ponižnosti, nesebičnosti, da bom orodje dobrote za uboge duše.« Te besede so bile najdene med njenimi zapisi po njeni smrti.

V dokumentaciji postopka za beatifikacijo je zapisano: »Kako je sestra Marija živela molitev? Lahko trdimo, da je Božja služabnica vedno živela na vrhovih molitve in da je bila zato – kot je bilo rečeno o ustanovitelju Don Bosku – v stalni povezanosti z Bogom. Posnemala je Jezusovo ravnanje, ki je ‘noč preživel v molitvi’ in ki je po krstu v Jordanu ‘ostal tam in molil’. Sestra Troncatti je vsako jutro od 4. do 5. ure klečala v adoraciji pred tabernakljem. Tako je začela dan; nato je ob sobotah sodelovala pri zornem rožnem vencu s pobožnimi verniki, da se je potem ob dogovorjeni uri udeležila premišljevanja in svete maše v cerkvi skupaj s skupnostjo.

Med dnevom svoje delo ni opravljala le kot neprestano molitev, ampak je skoraj neprestano molila: to dokazujejo številna pričevanja različnih ljudi, ki so v njeni drži videli jasnost mirne, prepričane in delovne vere. Postulantka, ki je sestro Marijo spoznala leta 1920, pripoveduje: »Nikoli ni dajala videza  zaskrbljenosti ali nemira pri delu, vendar je bila vedno zaposlena, z mirom, ki je razkrival pristno notranjo zbranost osebe, potopljene v Boga.«

Kot uči sveta Terezija, sestra Marija vsak trenutek svojega življenja živi v pogumni drži vere, ki ji osvetljuje pot v najtežjih okoliščinah. Njeno zaupno izročanje v roke Boga, ki je skrbni Oče in neskončna Ljubezen, je ne dela niti pasivne niti nemočne. Ve, da v Gospodovem vinogradu sonce milosti zori sad, vendar je potrebna tudi pridna in delovna vnema delavcev. Zato je njeno prizadevanje neprestano: od velikega projekta bolnišnice do skrbi, da bi mali Shuarček imel lepo obleko za praznik krsta ali prvega obhajila; od marijanskih praznovanj do tega, da poskrbi za ženo svojega krščenca, ki mora iti v mesto.

Njena velika dejavnost je v celoti zaznamovana z ritmom molitve: »Pogled na križ, ki ga nosim okoli vratu, mi daje življenje in krila za delo« (L. 16 – Proc. str. 67). Ponavlja si, kar piše svojim sorodnikom: »Jezus je dal svojo kri tudi za te ljudi v stiski« (Summarium, 517).

Tako se dve svetnici, ki sta si zelo različni, oddaljeni v času in prostoru, medsebojno dopolnjujeta in spodbujata današnje moške in ženske, da vero živijo kot moč, ki današnje okolje preoblikuje in ga dela bolj plemenito.

Povzeto po: https://www.cgfmanet.org/infosfera/chiesa/spiritualita-teresiana-in-suor-maria-troncatti/