Ob prvem srečanju med don Boskom in Dominikom Savijem je bilo govora o obleki za Gospoda. Dominik je don Boska prosil: »Jaz sem blago, vi bodite krojač. Narediva lepo obleko za Gospoda.«

V tem mladem fantu je bila želja podariti nekaj lepega Gospodu. Obleka pa se ne naredi v trenutku, potrebno je nekaj časa. Še veliko več ga je potrebno za oblikovanje srca, da življenje postane nekaj lepega, osrečujočega za tistega, ki ga živi in za vse okrog njega.

Pokojni papež Frančišek je v eni od svojih pridig razložil: »Svetost ni zgrajena na nekaj herojskih dejanjih, ampak je v veliki ljubezni, ki se živi v preprostosti vsakdana. Svetniki so naši spremljevalci na poti. Z velikim navdušenjem so se oklenili svoje poklicanosti in jo živeli.«

To se mi zdi res pomembno, da vem, za koga živim, da je to Gospod. Pa tudi to, iz koga živim. Spet je to On, ki mi daje moč. Živeti Z in ZA Jezusa je temelj. Dominik je to spoznal zelo zgodaj, saj je že ob prvem sv. obhajilu sklenil:  »Moja prijatelja bosta Jezus in Marija.«

Velikonočni čas, ki ga živimo, naj bo prav ta pot z Gospodom. Povabljeni smo, da kot v postnem času razmišljamo o Jezusovem trpljenju in Ga spremljamo na križevem potu, da se v velikonočnem času vsakodnevno, zavestno srečujemo z Vstalim, kot so se z Njim srečevali apostoli po vstajenju. Če bomo imeli odprte oči, bomo z začudenjem in veseljem spoznavali, kako On zares deluje v našem čisto konkretnem življenju in nas resnično ljubeče spremlja. Tudi zato, da bi postajali »lepa obleka za Gospoda«. Splača se poskusiti.

s. Milena